QUINTA ESSENTIA SKOZI ZGODOVINO
Ljudje so od nekdaj iskali odgovore na temeljna filozofska vprašanja: Kdo smo? Kaj je naš smisel? Od kod je svet?,… Enostavnih in nedvoumnih odgovorov na ta vprašanja še danes ne poznamo (verjetno jih nikoli ne bomo), zaenkrat pa vemo vsaj to, da je svet zgrajen iz atomov nekaj več kot stotih kemijskih elementov. Pred razvojem moderne znanosti in tehnologije so misleci odgovore iskali s pomočjo opazovanja narave, empiričnih izkustev in mitologije. Tako so v starem veku učenjaki na različnih koncih sveta, neodvisno drug od drugega, prišli do ideje, da je ves univerzum zgrajen iz zemlje, zraka, ognja in vode. Takšno razmišljanje najdemo pri mnogih civilizacijah – v Perziji, Grčiji, Indiji, Egiptu, Tibetu, Babiloniji, celo na Japonskem in Kitajskem – imenujemo ga teorija klasičnih elementov.
V evropsko miselnost je v petem stoletju pred Kristusom idejo o osnovnih elementih uvedel starogrški filozof Empedokles. Po njegovem mišljenju je ves snovni svet sestavljen iz štirih »korenin« – zemlje, vode, zraka in ognja – med njimi pa posredujeta ljubezen (eros) in sovraštvo (neikos). Kjer prevladuje ljubezen, se elementi združujejo v različne snovi, kjer prevladuje sovražtvo, stvari razpadajo na prvotne elemente. Elementi ne nastajajo niti ne izginejo, vendar se ciklično spreminjanjo. Ljubezen jih združuje, sovraštvo razdvaja… Zdi se, da je izraz »element« v tem kontekstu prvi uporabil Platon, še bolj temeljito pa je teorijo razvil njegov učenec Aristotel. Ta je v knjigi De generatione et corruptione (O nastajanju in propadanju) štirim snovnim elementom dodelil simbole in značilne čutne lastnosti ter jim dodal peti element, kvintesenco, ki ga je poimenoval eter, element zvezd.
Na nadgradnji Platonovih in Aristotelovih razmišljanjih so srednjeveški učenjaki postavili celotno predstavo o podobi vesolja. Menili so, da je vesolje končna sfera, sestavljena iz sublunarnega (zemeljskega) in supralunarnega (nebesnega) dela. V središču geocentričnega vesolja je Zemlja. Sublunarni del sega od središča Zemlje do lune in je zgrajen iz štirih elementov, ki obdajajo Zemljo v koncentričnih krogih (s skupnim središčem v središču Zemlje). V najvišji orbiti (najbližje luni) je naravno mesto ognja, pod njo je orbita zraka, nato vode in na dnu orbita zemlje, ki je negibno središče vesolja. Prevladujoči element v vsakem predmetu določa, kam le-ta gravitira. Težke snovi, na primer, naravno padejo na Zemljo, dimne snovi pa se dvigajo v nebo – proti orbiti ognja. Nebesni (supralunarni) del se začenja pri luni in sega prek sonca, planetov in zvezd v najbolj zunanjo sfero vesolja. Ta je napolnjena s popolno, neminljivo snovjo, quinto essentio, ki stalno enakomerno kroži okrog Zemlje, poganja pa jo primum mobile (»prvotno gibalo«), ki je analogija Boga.
Morda se nam zdi na prvi pogled nenavadno – zakaj vedno ravno ti štirje elementi? To razmišljanje najlažje pojasnimo na primeru gorečega lesa. Znanstveniki v srednjem veku niso imeli možnosti, da bi lahko vedeli, kakšne kemijske reakcije v resnici potekajo med gorenjem, zato so se zanašali na to, kar so videli. In videli so, da goreči les obdaja ogenj, iz njega se dviga dim (zrak), v njem prasketajo ujete kapljice vode, na koncu pa ostane oglje (zemlja). Kaj bi torej lahko sklepali drugega kot to, da je bil prvotni kos lesa sestavljen iz teh štirih snovi? Načelo se je globoko vsidralo v razmišljanje ljudi in je vplivalo na razvoj filozofije in znanosti vse do znanstvene revolucije v šestnajstem stoletju, ko so se ljudje morali sprijazniti z dejstvom, da nismo v središču vesolja…
S preučevanjem klasičnih elementov se je ukvarjala veda alkimija, ki so jo v Evropo v srednjem veku prinesli Arabci. Danes vemo, da kemijskih elementov ni mogoče kar tako spreminjati iz enega v drugega (razen z modernimi metodami jedrske fizike). Srednjeveški znanstveniki pa so verjeli, da je Bog ves svet izoblikoval iz gmote prasnovi, materiae primae, in da so v vsaki snovi štirje elementi prisotni v določenem razmerju. V skladu s tem so bili alkimisti prepričani, da je mogoče s procesom transmutacije snovi spremeniti iz ene v drugo; navsezadnje gre pri vseh snoveh le za različno razporeditev zemlje, ognja, zraka in vode v njihovi sestavi. Najvišji cilj alkimistov je bil izdelati kamen modrosti (lapis philosophorum), to naj bi bila snov, ki lahko z močjo kvintesence le z dotikom spremeni vsako kovino v čisto zlato, hkrati pa je tudi eliksir življenja, ki pozdravi vsako bolezen in omogoča večno življenje. Namen alkimistov (vsaj v teoriji) ni bil v kopičenju materialnega bogastva. Marsikateri alkimist je v iskanju skrivnosti nesmrtnosti umrl sam, osramočen in obubožan; glede na njihov nemogoči cilj v resnici še bolj preseneča to, da so nekateri s prodajo »pravega« kamna modrosti uspeli celo dejansko obogateti. Vsak alkimistični postopek je imel tako uporabni kot duhovni pomen. Alkimist se je moral do skrivnosti kamna modrosti dokopati sam, to je bilo njegovo veliko delo. Ob tem je duhovno dozorel.
Z današnjega zornega kota je bila alkimija dokaj kontroverzna veda, ki precej spominja na okultizem. Bila je nekakšna mešanica znanosti in magije. Zapisi alkimistov so polni metaforičnih in nerazumljivih prispodob. Španski alkimist iz 14. stoletja, Ramon Llull, na primer, v receptu za pripravo eliksirja med drugim piše: »…dobil boš flegmo, ki nima okusa, nato dodaj spiritus in še rdeče kaplje. Kimerične sence bodo prekrile bučo s svojim temnim pajčolanom in v njeni notranjosti boš našel pravega zmaja, ki bo pojedel svoj lastni rep. Vzemi tega črnega zmaja, ga stri na kamnu in se ga dotakni z žarečim ogljem; vnel se bo in kmalu nato postal rumene barve ter bo spet dal zelenega leva.« Z uporabo simbolnega in nerazumljivega jezika so se zavarovali pred stremuhi, ki so želeli na čim bolj enostaven način priti do zlata, včasih pa tudi pred oblastmi, s katerimi pogosto niso bili v najboljših odnosih. Do neke mere pa jim je verjetno ustrezalo, da je bilo vse okrog njih ovito v tančico temačne mističnosti…
Ob koncu 17. stoletja je alkimija postala zastarela. Nasledile so jo novejše znanstvene vede (zadnji znani primer, ko je bilo objavljeno, da je mogoče živo srebro spremeniti v zlato, sicer najdemo celo v letu 1923). Ne glede na ezoteričen pridih pa je alkimija pomembno vplivala na razvoj znanosti – medicine, fizike, biologije, farmacije in astronomije, predvsem pa anorganske kemije. Alkimisti so izpopolnili mnoge laboratorijske postopke, ki jih s pridom uporabljamo še danes. Hening Brand, denimo, je odkril element fosfor, sloveči Paracelsus pa je med prvimi izpostavil, da bolezni pri človeku ne nastanejo zaradi neravnovesja telesnih tekočin človeškega temperamenta, pač pa zaradi različnih škodljivih dejavnikov, ki jih je treba zdraviti s kemikalijami (verjel je sicer, da se to dogaja pod vplivom planetov). Kar so alkimisti iskali skozi mnogo stoletij pa je naposled uspelo ameriškemu znanstveniku Glennu Seaborgu: leta 1980 je v jedrskem reaktorju spremenil v zlato majhno količino bizmuta; morda je pri tem vredno omeniti, da je bil sam postopek takega pridobivanja mnogo dražji od pridobljene količine zlata.
In kaj ima skrivnostna alkimija skupnega z naravno kozmetiko?
V resnici seveda ne kaj dosti. Kozmetologija je povsem eksaktna naravoslovna veda in učinki kozmetičnih surovin na kožo, lase in druge dele telesa so večinoma znani. Treba je le vedeti, kaj paše skupaj in zmešati sestavine v pravem razmerju. Vendar pa, kdor se ukvarja z izdelovanjem kozmetike, ve, da v resnici ni čisto tako. Lahko naredimo kombinacijo samih vrhunskih sestavin, pa bomo na koncu dobili prav nič vrhunski izdelek. Odkrivanje skrivne recepture dobrega izdelka je za vsakega ljubiteljskega izdelovalca domače kozmetike pravo veliko delo. Ni dovolj, da uporabimo neko predlagano recepturo, čeprav je morda odlična – smisel je v iskanju. V formuliranju in računanju. V destiliranju, maceriranju, mešanju, topljenju, tehtanju, kuhanju, kombiniranju, poskušanju in vohanju. V tem, da včasih zapravimo pravo premoženje za sestavine in potem v svojem »laboratoriju« copramo, dokler ne najdemo prave formule, tiste kvintesence, za katero se nam zdi, da je naš izdelek spremenila v kamen modrosti. In takrat se nam zdi, da smo odkrili čisto zlato. 🙂