VEČNA QUINTA ESSENTIA IMA SVOJ ZAČETEK...





Zgodba mojega raziskovanja naravne kozmetike se je začela pred približno petnajstimi leti, ko sem nekega dne sklenila fantu (ki je danes moj mož) za rojstni dan podariti nekaj, kar bi izdelala sama. Nikoli, priznam, nisem bila pretirano nadarjena za ročne spretnosti niti nisem imela s tem posebnega veselja. Hodila pa sem na fakulteto za kemijo in izziv, da bi doma izdelala kakšen uporaben kemijski produkt, se mi je zdel nadvse vznemirljiv. Na razpolago sem imela le laboratorij domače kuhinje, zato je bila izbira precej omejena. Vendar me to ni motilo; bolj kot zapleteni visokotehnološki proizvodi so me vedno privlačili izdelki vsakodnevne rabe, ki jih ljudje poznamo že »od nekdaj«, a je zaradi znanstvenega napredka njihova proizvodnja postala tako zapletena, da večinoma sploh ne vemo več, kako so narejeni.


Odločila sem se, da se bom lotila izdelave mila (verjetno bi s kakšno domačo pivovarno v dani situaciji sicer požela več navdušenja, vendar se piva pač ne da oblikovati v romantične srčke). Zagreto sem se usedla za računalnik in na internetu iskala … karkoli. V slovenskem jeziku o tej tematiki ni bilo skoraj nobenih uporabnih napotkov. Največ nasvetov so ponujale različne revije, ki so priporočale, da »na vročini stopimo trdno milo iz trgovine, dodamo dišave in barve po želji ter vlijemo v kalup«. Kupila sem torej neodišavljeno milo, ga grela, kuhala in pekla na vse doma razpoložljive načine, prismodila lonec in naredila smrdečo packarijo, ki je romala naravnost v koš. Moja prababica je med vojno kuhala milo iz kostanja in pepela, meni pa ne uspe niti navadna reciklaža!?, sem obupano ugotavljala. Morda me je ravno ta misel spodbudila, da sem se, namesto da bi (po svoji ustaljeni slabi navadi) odnehala in se lotila nečesa drugega, raje zakopala v knjige, članke in druge publikacije o tem področju in počasi je pocasti zmazek postal podoben pravi žajfi. In to ne tisti, pretopljeni, pač pa taki iz osnovnih surovin (kostanja, pepela in svinjskega loja sicer ni bilo med njimi). In ljubi je za rojstni dan le dobil dišeč milni srček.


Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je mila-srcki-1024x364.jpg

Zaradi družinskih in študijskih obveznosti sem nato svojo kemijsko proizvodnjo nekoliko opustila. Vsako poletje sem sicer skuhala kakšen hidrolat iz zelišč z domačega vrta, za kaj bolj poglobljenega pa mi je zmanjkalo časa. Kljub temu pa me je želja po ustvarjanju domače kozmetike nekje od strani ves čas cukala za rokav. In po nekaj letih, diplomi in štiri otrocih sem naposled ugotovila, da si lahko spet vzamem nekaj časa tudi za hobije (in da so morda moji bližnji že porabili mila, ki so jih od mene dobivali za vse praznike in rojstne dneve). Presenetilo me je, kako se je situacija na spletu v tem času spremenila. Ljubiteljskih izdelovalcev kozmetike je ogromno, na vsakem koraku so dostopne kozmetične surovine, recepti in nasveti, kako izdelati vse mogoče – šampone, mila, kreme, čistila – vse naj bi bilo popolnoma preprosto, učinkovito in naravno.


Čeprav je, seveda, pohvalno, da vedno več ljudi posega po bolj naravnih in domačih izdelkih pa je res tudi to, da vsi zdravi(lni) izdelki le niso tako zelo domači, da so naravni kvečjemu toliko, kolikor je domači štedilnik bolj naraven od industrijskih reaktorjev, zdravi pa, khm, kvečjemu toliko, kolikor je zdrav placebo efekt »naravne kozmetike«. Sama sem precej nezaupljive narave in načeloma verjamem samo tistim virom, ki imajo za sabo znanstveno dokazane ugotovitve. V poplavi informacij pa je enako težko izluščiti bistvo kot v pomanjkanju le-teh. Saj vemo – kam najlažje skrijemo drevo? V gozd. Tako sem spet pristala med knjigami in učbeniki, res pa je, da je danes na voljo precej ljubiteljskih forumov, kjer je prav tako mogoče dobiti zelo uporabne in zanesljive informacije. Čeprav vedno bolj »vem, da nič ne vem«, pa sem sčasoma nabrala precej znanja, zapiskov in izkušenj iz različnih področij, povezanih z izdelovanjem kozmetike. Ugotovila sem, da ni vse, kar je naravno, tudi dobro, da izdelava učinkovite kozmetike še zdaleč ni enostavna, da pa je, po drugi strani, dobro formulirana naravna kozmetika enako (ali celo bolj) učinkovita od  »navadne«, predvsem pa neprimerno bolj prijazna do kože in okolja. Pri svojem delu zato sledim načelu, da poskušam uporabljati čim več sestavin naravnega in ekološkega izvora, trudim pa se, da to ne vpliva na manjšo učinkovitost izdelka in, če se le da, tudi ne na njegov estetski videz.  In pa, nenazadnje, da se pri ustvarjanju čim bolj zabavam in uživam.


Počasi je dozorela želja, da bi svoje izdelke ponudila na tržišču. Prodaja in marketing sta sicer, če sem odkrita, moji daleč najmanj priljubljeni področji, zato sem imela pri tem kup pomislekov in izgovorov (»a ni lepše, če nekomu stvar daš zastonj?«). Vendar pa – mar ni naša dolžnost, da se v življenju ves čas izpopolnjujemo in napredujemo? Znati postaviti ceno sebi in svojemu delu je konec koncev odlična vaja iz osebne rasti… In tako je nastala Quinta essentia.


Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je IMG_0149zajfeSkupaj4listi-1024x340.jpg

Quinta essentia je izraz, ki so ga uporabljali srednjeveški alkimisti za nevidno, nematerialno sestavino, »dušo« sveta. Ker izhajam iz kemijske stroke, so mi kemijski elementi blizu. Tudi logotip podjetja spominja na element periodnega sistema in predstavlja znanstveno plat raziskovanja kozmetologije. Po drugi strani pa me izdelovanje domače kozmetike pogosto spominja na alkimistično preizkušanje meja znanosti in trmasto vztrajanje pri iskanju na videz nemogočih rešitev, ki včasih celo presenetijo in pripeljejo do »zlatega« rezultata. Konec koncev pa, naravna kozmetika brez kančka kiča, prave zgodbe, drobne vraže vraž ni tista prava… Kemija in alkimija z roko v roki. Ali pa, raje, devet prstov prave kemije in en prst alkimije, tako za žmoht. Ljudskih modrosti in receptov vsekakor ne gre preprosto zavreči, vendar pa, naj ostanejo tisti skriti »peti element« v izdelkih ki jih sicer utemeljuje prava znanost…


Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart